Biografija - Težki časi, zapletene institucije

Oscar Luigi Scalfaro se je rodil v Novari 9. septembra 1918. Njegovo odraščanje in mladostno izobraževanje je v težkih letih fašizma potekalo v konfesionalnih izobraževalnih krogih, zlasti v okviru Katoliške akcije. Iz Novare, kjer je opravil klasično gimnazijo, se je preselil v Milano, kjer je končal študij na Pravni fakulteti Katoliške univerzeSvetega srca.

To je še ena pomembna stopnja v njegovem etičnem in državljanskem, pa tudi poučnem in strokovnem oblikovanju. V križnih hodnikih in predavalnicah univerze, ki jo je ustanovil in vodil oče Agostino Gemelli, ponovno odkrije tisto človeško in kulturno ozračje, ki je tuje - če že ne naravnost sovražno - mitom in slavi fašističnega režima, ki ga je doživel v vrstah Katoliške akcije. In predvsem se ne sreča zne le ugledni pravniki, temveč tudi mojstri krščanskega življenja in pristne človečnosti, kot sta monsinjor Francesco Olgiati in sam rektor, oče Agostino Gemelli; in spet skupina mladih znanstvenikov in profesorjev, ki bodo v prihodnosti igrali pomembno vlogo v življenju države: od Giuseppeja Lazzatija do Amintoreja Fanfanfanija in Giuseppeja Dossettija, če jih naštejemo le nekajnekaj najbolj reprezentativnih.

Po diplomi junija 1941 je oktobra naslednje leto vstopil v sodniško službo in se hkrati vključil v tajni boj ter pomagal zaprtim in preganjanim antifašistom in njihovim družinam. ob koncu vojne je postal državni tožilec na posebnih asesorskih sodiščih v Novari in Alessandriji, odgovoren za sojenje odgovornim za poboje nadDokončno so ga odvrnili od sodniške kariere in ga spodbudili k vstopu na politično prizorišče (tako kot druge vidne predstavnike italijanskega katolicizma v tistih letih, na primer odličnega mladega profesorja prava na univerzi v Bariju, Alda Mora).občutek odgovornosti za prihodnost države in poziv cerkvene hierarhije, naj se pridružijo in podprejo dejavnosti novoustanovljene Krščansko-demokratske stranke, ki jo je po 8. septembru 1943 ustanovil Alcide De Gasperi.

Na volitvah v ustavodajno skupščino 2. junija 1946 je mladi sodnik Scalfaro kandidiral kot glavni kandidat krščanskodemokratske stranke v volilni enoti Novara-Turin-Vercelli in bil izvoljen z več kot 46.000 glasovi. To je bil začetek njegove dolge in prestižne politične in institucionalne kariere, v okviru katere je bil 18. aprila izvoljen za poslanca v prvi zborniciLeta 1948 je bil v Montecitoriu vedno znova potrjen za enajst zakonodajnih mandatov. Opravljal je vladne funkcije ter politične in predstavniške vloge, ki so bile vedno pomembnejše: sekretar in nato podpredsednik parlamentarne skupine ter član državnega sveta Krščansko-demokratske stranke, v času De Gasperijevega tajništva (1949-1954) je bil tudi član centralnega vodstva stranke.

Med letoma 1954 in 1960 je bil večkrat imenovan za državnega podsekretarja: na ministrstvu za delo in socialno varnost v prvi Fanfanijevi vladi (1954); na predsedstvu ministrskega sveta in na ministrstvu za zabavo v vladi Scelba (1954); na ministrstvu za pravosodje v prvi vladi Segni (1955) in v vladi Zoli (1957); na ministrstvu za notranje zadeve v drugi vladi Segni(1959), v vladi Tambroni (1960) in v tretji vladi Fanfani (1960). Po kratki, a pomembni izkušnji namestnika političnega sekretarja Krščansko-demokratske stranke med letoma 1965 in 1966 je Scalfaro večkrat prevzel ministrski položaj. V tretji vladi Moro (1966) ter v naslednjih vladah Leone (1968) in Andreotti (1972) je vodil ministrstvo za promet in civilno letalstvo,Bil je minister za izobraževanje v drugi vladi, ki ji je predsedoval Andreotti (1972), nato pa minister za notranje zadeve v dveh vladah, ki jima je predsedoval Craxi (1983 in 1986), ter v šesti Fanfanijevi vladi (1987).

Med letoma 1975 in 1979 je bil večkrat izvoljen za podpredsednika poslanske zbornice, 10. aprila 1987 pa ga je predsednik republike Francesco Cossiga zaprosil za sestavo nove vlade, kar je pozneje zavrnil zaradi nezmožnosti oblikovanja koalicijskega kabineta. Po vodenju parlamentarne preiskovalne komisije za obnovoobmočja Bazilikate in Kampanije, ki so jih prizadeli potresi v letih 1980 in 1981, Oscar Luigi Scalfaro 24. aprila 1992 je postal predsednik poslanske zbornice, mesec dni pozneje, 25. maja istega leta, pa je bil izvoljen za predsednika Italijanske republike.

V času svojega predsedniškega mandata se je soočil z enim od najtežjih in v mnogih pogledih najbolj kontroverznih obdobij republikanske Italije, ki ga je zaznamovala dvojna kriza: gospodarska ter etična, politična in institucionalna, v nekaterih pogledih še hujša in destabilizacijska, povezana z vse večjo diskreditacijo in znatno delegitimizacijo političnega razreda prveRepublika je pod udarom afere Tangentopoli in sodnih postopkov, ki so ji sledili. Kriza, ki naj bi bistveno poslabšala odnos med državljani in institucijami ter še bolj otežila nujno ukoreninjenje demokratičnih načel in ustavnih vrednot v zavesti Italijanov.

V času svojega mandata je vodil šest vlad zelo različnih sestav in političnih usmeritev, ki so na poti, ki ni bila linearna in mirna, popeljale državo od prve do druge republike: na čelu izvršne oblasti so se zvrstili Giuliano Amato, Carlo Azeglio Ciampi in Silvio Berlusconi,Lamberto Dini, Romano Prodi in Massimo D'Alema.

Njegov predsedniški mandat se je končal 15. maja 1999.

Oscar Luigi Scalfaro, deveti predsednik Italijanske republike, je umrl 29. januarja 2012 v 93. letu starosti v Rimu.