Biografija - Velika vizija mesta

Italijanski režiser Francesco Rosi se je rodil v Neaplju 15. novembra 1922. V letih druge svetovne vojne je študiral pravo; nato je začel delati kot ilustrator otroških knjig. Istočasno je začel sodelovati z radiem Napoli: tu je spoznal in sklenil prijateljstvo z Raffaelejem La Caprio, Aldom Giuffrèjem in Giuseppom Patronijem Griffijem, s katerimi je pogosto delal vprihodnost.

Rosi je tudi strasten gledališki ustvarjalec, zaradi česar je sklenil prijateljstvo z Giorgiom Napolitanom, bodočim predsednikom Italijanske republike.

Njegova kariera v šovbiznisu se je začela leta 1946 kot asistent režiserja Ettoreja Gianninija pri gledališki predstavi "O voto Salvatore Di Giacomo". Nato je sledil veliki preboj: pri komaj 26 letih je bil Rosi asistent režiserja Luchina Viscontija pri snemanju filma "La terra trema" (1948).

Po nekaj scenarijih ("Bellissima", 1951, "Processo alla città", 1952) je posnel nekaj prizorov za film "Camicie rosse" (1952) Goffreda Alessandrinija. Leta 1956 je skupaj z Vittoriom Gassmanom režiral film "Kean".

Prvi celovečerni film Francesca Rosija je bil "La sfida" (1958), ki so ga kritiki in občinstvo takoj sprejeli z navdušenjem.

Naslednje leto je režiral Alberta Sordija v filmu I magliari (1959).

Leta 1962 je s filmom "Salvatore Giuliano" skupaj s Salvom Randonejem začel tako imenovani "preiskovalni film".

Naslednje leto je Rosi režiral Roda Steigerja v filmu, ki ga mnogi štejejo za njegovo mojstrovino: "Roke mesta" (1963); v njem režiser in scenarist pogumno obtoži trenja med različnimi državnimi organi in izkoriščanje mesta Neapelj. film je bil na beneškem filmskem festivalu nagrajen z zlatim levom. zadnja dva omenjena filma sta vNekako veljata za utemeljitelja filma s politično tematiko, v katerem je pozneje pogosto nastopal Gian Maria Volontè.

Po snemanju filma Trenutek resnice (1965) si je neapeljski režiser privoščil pravljični film Bilo je nekoč... (1967) s Sophio Loren in Omarjem Sharifom v glavnih vlogah, ki je bil svež po uspehu filmske mojstrovine Doktor Živago (1966, David Lean); Rosi je za moško vlogo sprva želel Italijana Marcella Mastroiannija.

V sedemdesetih letih se je vrnil k temam, ki so mu bile najbližje, in sicer s filmom "Primer Mattei" (Il caso Mattei, 1971), v katerem je opisal smrt Enrica Matteia, ki je umrl v plamenih, v katerem je odlično zaigral Gian Maria Volontè, in s filmom "Srečni Luciano" (Lucky Luciano, 1973), ki se osredotoča na lik Salvatoreja Lucanie (znanega kot "Srečni Luciano"), italijansko-ameriškega zločinskega šefa v New Yorku, ki je bil leta 1946 kot "nezaželen" poslan nazaj v Italijo.

Velik uspeh je doživel z mojstrovino "Cadaveri eccellenti" (1976) z Renatom Salvatorijem, po istoimenskem romanu Carla Levija pa je posnel filmsko različico "Cristo si è fermato a Eboli" (1979).

Uspešen je bil tudi film Trije bratje (1981) s Philippom Noiretom, Michelejem Placidom in Vittoriom Mezzogiornom v glavnih vlogah. V tem času je Rosi želel na platno prenesti roman Prima Levija Premirje, vendar se je zaradi pisateljevega samomora (1987) temu odpovedal; film je nato posnel leta 1996, tudi s finančno pomočjo velikega italijansko-ameriškega režiserja Martina Scorseseja.

Režiral je filmsko priredbo Bizetove Carmen (1984) s Placidom Domingom v glavni vlogi. Nato je po romanu Gabriela Garcíe Márqueza posnel film Cronaca di una morte annunciata (1987): v filmu, posnetem v Venezueli, je sodelovala številna igralska zasedba, med drugim Gian Maria Volontè, Ornella Muti, Rupert Everett, Michele Placido, Alain Delon in Lucia Bosè.

Leta 1990 je posnel film "Dimenticare Palermo" z Jamesom Belushijem, Mimi Rogers, Vittoriom Gassmanom, Philippom Noiretom in Giancarlom Gianninijem.

27. januarja 2005 Francesco Rosi prejme diplomo ad honorem iz urbanističnega in okoljskega prostorskega načrtovanja na univerzi "Mediterranea" za " učna ura urbanističnega načrtovanja "o njegovem filmu 'Hands on the City'.

Umrl je 10. januarja 2015, star 92 let.