Biografija

Salvatore Michael Sorrentino, znan tudi kot Sal Da Vinci, se je rodil 7. aprila 1969 v New Yorku. Njegov oče, Italijan Mario Da Vinci, je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja delal kot uradnik v ameriški metropoli, bil pa je tudi eden od vodilnih interpretov neapeljske novomelodične zvrsti.

Salvatore je pri šestih letih z očetom debitiral v gledališču s petjem in igranjem; pozneje je prevzel isto umetniško ime (Da Vinci).

Leta 1974 je debitiral na glasbenem področju in posnel pesem "Miracle and Christmas" Alberta Sciottija in Tonyja Iglia; pesem, v kateri nastopa v duetu z očetom, je doživela velik uspeh, po njej pa je bil posnet tudi istoimenski scenarij.

V letih 1978/79 se mu je ponudila priložnost, da se preizkusi v svetu filma, zato je Sal Da Vinci sodeloval v filmu Alberta Sciottija "Figlio mio sono innocente" z Dolores Palumbo, Carlo Taranto, Gennarino Palumbo in Giuseppejem Anatrello; naslednje leto je posnel film, prav tako Sciottijev, "Napoli storia d'amore e di vendetta" s Paolo Pitagora in Mario Fiore.

Več kot deset let je Sal obiskoval odre po vsej Italiji in na turnejah predstavljal povsem priljubljeno obliko zabave: "sceneggiata".

Zaradi negativne izkušnje, ko na plošči nista bili objavljeni dve skladbi, posneti z glasbenikom Jamesom Senesejem, in zaradi nekaterih "lažnih obljub", ki so mu bile dane, ter velikega truda, ki ni bil nikoli poplačan, se je odločil, da bo vrgel brisačo v snemalno industrijo.

Leta 1983 je igral v glasbenem filmu "O motorino", leta 1986 pa je ob Carlu Verdoneju zaigral v filmu "Troppo forte" v vlogi "scugnizza" Capue.

Njegove ljubezni in strasti do glasbe ni mogoče skriti, zato se je Sal Da Vinci, okrepljen z uspehom svojih filmov in ob podpori tistih, ki resnično verjamejo vanj, vrnil k glasbi: kot dvajsetletnik je pisal in pel pesmi, leta 1993 pa je podpisal pogodbo z založbo Ricordi, s katero je posnel dve zgoščenki.

Z leti se je odvrnil od igranja in se bolj posvetil glasbi, zaradi česar je leta 1994 sodeloval na drugi in zadnji izdaji "italijanskega glasbenega festivala" (ki ga je organiziral Canale 5, da bi ustvaril konkurenčno alternativo festivalu v Sanremu). Prvo mesto je zasedel s pesmijo "Vera", ki je postala uspešnica v Južni Ameriki ("Vida mi Vida"),ki jo je zapel mladi španski umetnik, in je bila prodana v petih milijonih izvodov.

Pesem je Salu odprla vrata v italijansko diskografijo, kjer je z albumom, poimenovanim po istoimenski pesmi, dosegel precejšen uspeh. Leta 1995 je nastopil v bazenu Loreto in pred 450.000 mladimi ter številnim televizijskim občinstvom zapeli lepo in ganljivo transpozicijo pesmi Salve Regina v latinščini za papeža Janeza Pavla II.

Leta 1998 je pri založbi EMI posnela svojo tretjo zgoščenko; eden od njenih videospotov, "Sei divina", je bil eden najbolj predvajanih videospotov leta. Videospot je pritegnil tudi pozornost Erosa Ramazzottija, ki je Sal povabil k sodelovanju pri pobudah italijanskega nacionalnega združenja pevcev.

Leta 1999 je spoznal Roberta De Simoneja, ki mu je zaupal glavno vlogo v "L''Opera buffa del Giovedì Santo", ki se je po dvajsetih letih od prvega prvenca s Peppejem in Concetto Barra v glavnih vlogah vrnila na oder. 12. januarja 2000 je predstava debitirala v Teatro Metastasio v Pratu in bila več kot dve leti na sporedu najprestižnejših italijanskih gledališč.

Družba MBO je 29. septembra 2000 izdala zgoščenko s pesmijo "Vurria saglire 'ncielo", ki temelji na melodični temi Roberta De Simoneja v arhaični neapeljščini iz 18. stoletja; neapeljski gospel z navdihnjenim italijanskim besedilom Maurizia Moranteja.

Sal Da Vinci je prejel mednarodno nagrado Videoitalia kot najboljši izvajalec in umetnik z največ glasovi v tujini. Po naslednjem albumu in temačnem umetniškem obdobju se je leta 2002 vrnil v gledališke sezone, kjer je odigral tudi glavno vlogo v muzikalu "C'era una volta Scugnizzi" Claudia Mattoneja: kar 600 predstav, s katerimi je postal prvak blagajn po vsej Italiji, in osvojilnagrado ETI za najboljšo glasbeno predstavo za leto 2003. Te nagrade ponovno prinesejo prestiž Salovi karieri, ki je malo pred tem nazadovala.

15. avgusta 2004 se je v Neaplju na tradicionalnem koncertu Ferragosto zbralo več kot 15.000 ljudi. Leta 2004 je skupaj z Lucio Dalla in Gigi Finizio sodeloval pri pisanju in produkciji pesmi z naslovom "Napule", ki je bila uvrščena na album Gigi D'Alessio "Quanti Amori".

Leta 2005 je zaživel projekt "Anime napoletane", ki mu je sledila izdaja zgoščenke in sodelovanje v gledališki predstavi Claudia in Tullia Mattoneja za "Napoliteatro". naslednje leto je začel profesionalno sodelovati s komikom Alessandrom Sianijem, za katerega je napisal in zapel glasbo za njegov film "Ti lascio perché ti amo troppo". glavna pesemna soundtracku je skladba "Accuminciamm a' respirà", ki je bila na ploščo posneta šele leta 2007.

Leta 2008 je izšel singel "Nnammuratè", pozneje istega leta pa je po poletni turneji sodeloval v sobotni varietejski oddaji "Volami nel cuore" na RaiUno, ki sta jo vodila Pupo in Ernestino Schinella.

V gledališki sezoni 2008/2009 sodeluje v gledališko-glasbeni predstavi "Canto per Amore" (Petje za ljubezen), v kateri ponovno igra glavno vlogo v koreografiji in režiji Gina Landija ter s scenografijo Cappellini-Ligheri. Ob gledališki predstavi izide istoimenski album z neizdanimi pesmimi.

Prvič je stopil na oder gledališča Ariston na festivalu v Sanremu leta 2009 s pesmijo Non riesco a farti innamorare: zasedel je tretje mesto za Marcom Cartom in Povio.