Biografija - Neorealizem

• Bistvena filmografija Marca Risija

Marco je sin režiserja Dina Risija, rojen 4. junija 1951 v Milanu. Leta 1971 je začel delati v kinu kot asistent režiserja pri stricu Nelu in Ducciu Tessariju. Leta 1979 je napisal scenarij za film "Caro papà", naslednje leto pa še za film "Sono fotogenico", ki ju je režiral njegov oče. Pozneje je pisal scenarije za svoje filme.

Po dokumentarcu "Notes on Hollywood", ki ga je leta 1977 posnel za televizijo, je leta 1982 debitiral kot režiser s filmom "Vado a vivere da solo". temu prvencu sta sledili še dve komediji: "Un ragazzo e una ragazza" in "Colpo di fulmine", v obeh je igral Jerry Calà.

Nato je Marco Risi zamenjal žanr in se usmeril v bolj realistično in dramatično smer. Režiral je film "Soldati, 365 all`alba" (s Claudiom Amendolo in Massimom Dapporto), surovo upodobitev vojaške službe v Italiji; pri izvedbi je zelo pazil na pripoved, okolje in psihologijo likov: rezultat pomeni pomemben in zrel preobrat. Zvest tej vrsti zavezanostikinematografije ter se približal mladostniški jezi in nemiru, je posnel dva filma s skupino neprofesionalnih palermskih mladeničev: "Mery per sempre" (1989) in "Ragazzi fuori" (1990). Za slednjega je prejel nagrado David di Donatello za najboljšo režijo.

Leta 1991 je svojo obsodbo italijanskega pravosodnega sistema prenesel na filmska platna s preiskovalnim filmom "Muro di gomma", v katerem je rekonstruiral tragedijo v Ustiki. Dve leti pozneje se je vrnil h komediji s filmom "Nel continente nero" z Diegom Abatantuono v glavni vlogi.

Po romanu Andrea Carraro je po scenariju posnel nasilni film "Il branco" (1994), v katerem se na ozadju konformistične družbe italijanskih provinc zgodi posilstvo in razširi nasilje generacije, ki je v razsulu.

Leta 1996 je napisal in režiral dokumentarni film "Bambini al lavoro" o občutljivi temi izkoriščanja otrok za delo.

Leta 1998 je ponovno zamenjal žanr in posnel "L'ultimo capodanno", film noir po zgodbi Niccolòja Ammannitija. Leta 2001 se je s filmom "Tre mogli" prvič posvetil režiji ženske komedije in se nekoliko vrnil po stopinjah očetovega filma, ki se giblje med italijansko komedijo, giallom in satiro manir.

Sredi leta 2000 je Marco Risi v koprodukciji med Španijo in Argentino nadaljeval projekt izpred nekaj let in posnel film o življenju nogometnega zvezdnika Diega Armanda Maradone. Film je izšel leta 2007 z naslovom "Maradona - La mano de Dios".

Leta 1992 je skupaj z Mauriziom Tedescom ustanovil produkcijsko hišo Sorpasso Film. Poročen je z igralko Francesco D'Aloja, s katero ima sina.

Bistvena filmografija Marca Risija

• Živel bom sam (1982)
• Deček in deklica (1984)
• Udar strele (1985)
• Vojaki - 365 ob zori (1987)
• Mery Forever (1989)
• Fantje ven (1990)
• Gumijasti zid (1991)
• Na temni celini (1993)
• Čreda (1994)
• Zadnje novo leto (1998)
• Tri žene (2001)
• Maradona - Božja roka (2007)
• Zadnji bogataš (2008)
• Fortapàsc (2009)
• Cha cha cha cha (2013)
• Trije dotiki (2014)