Biografija

Rita Pavone se je rodila 23. avgusta 1945 v Torinu: v gledališču Alfieri v Torinu je debitirala leta 1959 v otroški predstavi Telefoniade, ki jo je organiziralo takratno telefonsko podjetje Stipe. Prvič je pred občinstvom izvedla pesem Ala Jolsona Swanee in pesem Renata Rascela Arrivederci Roma.Pozneje je nastopala na različnih prizoriščih v mestu, kot so "Principe", "Hollywood Dance", "La Perla", "La Serenella" in "Apollo Danze", in bila imenovana "Paul Anka v krilu", saj je njen repertoar zajemal predvsem pesmi tega kanadskega umetnika.

Leta 1962 se je udeležila prve izvedbe "Festivala degli sconosciuti" v Ariccii, ki ga je sponzoriral pevec Teddy Reno: hitro je postal Ritin Pigmalion in tudi njen partner (poročila sta se šest let pozneje, kar je bilo sporno zaradi starostne razlike in dejstva, da je bil moški že oče otroka in civilno poročen). Rita je zmagala na festivaluOd njegovega nacionalnega prvenca do nacionalne slave je bil zelo kratek korak: zahvaljujoč uspešnicam, kot so "Sul cucuzzolo", "La partita di pallone" (obe je napisal Edoardo Vianello), "Come te non c'è nessuno", "Alla mia età", "Il ballo del mattone", "Cuore" (italijanska različica uspešnice "Heart") in "Il ballo del mattone" (italijanska različica uspešnice "Cuore").ameriški), "It's not easy being 18", "What do I care about the world" in "Give me a hammer", priredba pesmi "If I had a hammer".

Leta 1964 je Pavone nastopil v televizijski drami "Il giornalino di Gian Burrasca" v režiji Line Wertmuller, ki je temeljila na znamenitem Vambovem romanu in je nastala po glasbi Nina Rote. Tema tega izdelka je pesem "Viva la pappa col pomodoro", ki je bila namenjena preseganju nacionalnih meja v angleščini ("The man who makes the music"), nemščini ("Ich frage mainen papa") inUmberto Eco jo je omenil celo v svojem eseju "Apokaliptično in celostno", leta 1965 je s pesmijo "Lui" osvojila nagrado "Cantagiro", sledile so ji znane uspešnice, kot so "Solo tu", "Qui ritornerà", "Fortissimo", "Questo nostro amore", "Gira gira", "La zanzara" in "Stasera con te", tematska pesem za "Stasera Rita", televizijski program, ki ga je režiral Antonello Falqui; leta 1966 je posnela"Il geghegè", tematska pesem filma Studio Uno.

Naslednje leto je Rita ponovno prejela nagrado "Cantagiro" s pesmijo Line Wertmuller in Luisa Enriqueza Bacalova "Questo nostro amore", ki je bila podlaga za film "Non stuzzicate la Zanzara"; sodelovala je tudi v filmih "La Feldmarescialla" in "Little Rita nel West" ob Terenceu Hillu. njena priljubljenost je takrat presegla državne meje: petkrat je bila povabljena vv programu CBS "Ed Sullivan Show" v ZDA in se znašel na odru ob umetnikih, kot so Ella Fitzgerald, Duke Ellington, Marianne Faithfull, The Beach Boys, The Supremes, The Animals in celo Orson Welles.

Med nepozabnimi datumi je 20. marec 1965, ko je Rita nastopila na koncertu v newyorški dvorani Carnegie Hall. pri založbi Rca Victor Americana je izdala tri plošče, ki so bile razširjene po vsem svetu: "The International teen-age sensation", "Small wonder" in "Remember me". uspeh piemontske pevke pa je prišel tudi v Franciji, in sicer zaradi plošč "Coeur" in "Clementine Cherie", ki staV čezalpskih državah pa je največje zadovoljstvo prinesla pesem "Bonjour la France", ki jo je napisal Claudio Baglioni in je bila prodana v več kot 650.000 izvodih. V Nemčiji so se njegove plošče s 45 obrati na minuto pogosto znašle na lestvicah najbolje prodajanih skladb ("Wenn Ich ein Junge War" je bila samo v več kot pol milijona izvodov), "Arrivederci Hans" pa je celo dosegla vrhArgentina, Japonska, Španija, Brazilija in Združeno kraljestvo so druge države, v katerih se je uveljavil mit Rite Pavone: v deželi Albion, predvsem po zaslugi pesmi "You Only You", ki ji je odprla vrata tudi v televizijske oddaje, v katerih je nastopala ob Cilli Black in Tomu Jonesu, BBC pa ji je posvetil celo posebno oddajo z naslovom "Personal Signs: Freckles".

Poroka s Teddyjem Renom leta 1968 pa je na Peacockovo kariero očitno vplivala precej destabilizirajoče: iz živahne, a pomirjujoče najstnice je postala mlada ženska, ki se je poročila z moškim, starejšim od nje in že poročenim. Zaradi zanimanja tabloidnega tiska, ki je poročal o dogodkih v zvezi z ločitvijo njenih staršev, jeRitin značaj je pod vprašajem. Po odhodu iz RCA pevka odide k Ricordiju, pri katerem snema otroške pesmi, ki ostanejo neopažene. Leta 1969 pride na festival v Sanremo, vendar se njena pesem "Zucchero" ne uvrsti dlje od trinajstega mesta. Ko postane mati svojega prvorojenca Alessandra, Rito posnema Sandra Mondaini v pesmi "Canzonissima", njen mož pa ne maraposnemanje v "Doppia coppia" Alighiera Noscheseja. tudi zato je bilo njegovih televizijskih nastopov vse manj.

Oživitev je prišla v sedemdesetih letih s pesmimi "Finalmente libera" (priredba pesmi Barbre Streisand "Free again") in s "Ciao Rita", posebnim programom za male zaslone, v katerem je umetnica pela, predstavljala, imitirala in plesala. Z "La suggestione" (ki jo je napisal Baglioni) je sodelovala v "Canzonissima", leta 1972 pa se je v Sanremo vrnila z "Amici mai". druga polovica desetletja je prinesla uspehe, kot sta "E zitto zitto" in"My name is Potato", tematska melodija oddaje Carla Dapporta "Rita ed io". veliko bolj nesrečno je bilo sodelovanje v oddaji "Che combinazione", ki je bila predvajana na drugem kanalu v najbolj gledanem času, zaradi slabe kemije z drugim voditeljem Giannijem Cavino: kljub temu je oddaja v povprečju dosegla dvanajst milijonov gledalcev, v njej pa sta se pojavili tematski melodiji "Mettiti con me" in "Prendimi", ki ju je ustvarilPeacock sama.

V osemdesetih letih je pevka vztrajala pri svoji vlogi kantavtorice z albumoma "Rita e l'Anonima Ragazzi" in "Dimensione donna", njena pesem "Finito" pa je postala tematska pesem telenovele "Sassaricando", ki so jo v Braziliji predvajali na Tv Globo. Leta 1989 je izšla njena zadnja plošča "Gemma e le altre", ki je vsebovala neizdane pesmi. Od takrat je Rita uživala zaslužen počitek, ki ga je izmenično prepletala s številnimi gledališkimi nastopi:Leta 1995 je igrala Marijo v Dvanajsti noči Williama Shakespeara ob Renzu Montagnaniju in Francu Branciaroliju, leta 1999 pa Gelsomino v filmu The Road ob Fabiu Testi.

V letih 2000 in 2001 je na Canale 5 vodil glasbeno oddajo "I ragazzi irresistibili", v kateri so sodelovali Maurizio Vandelli, Little Tony in Adriano Pappalardo ter v kateri je med drugim zapel v duetu z Josèjem Felicianom in Brunom Lauzijem.Leta 2006 je svojo odločitev, da se umakne v zasebno življenje, uradno sporočil na koncertu "L'anno che verrà", kjer je še zadnjič nastopil v javnosti, in na volitvah v senat kandidiral za zunanjega poslanca (ker živi v Švici, katere državljanstvo ima) na listi Mirka Tremaglie "Per l'Italia nel mondo".

6. oktobra 2010 je ponovno nastopil na koncertu v Rimu z Renato Zero ob 60. rojstnem dnevu rimskega pevca in skladatelja ter med drugim zapel pesmi Fortissimo, Mi vendo in Come te non c'è nessuno. Leta 2011 je na 16. mednarodnem filmskem festivalu Capri - Hollywood prejel nagrado "Capri Legend Award 2011".

Po 48 letih odsotnosti se vrača na oder Ariston na festivalu Sanremo 2020: pesem nosi naslov "Niente (Resilienza 74)".