Biografija - Intenzivne izkušnje

Mariangela Melato se je rodila 19. septembra 1941 v Milanu. Prvi gledališki uspeh je doživela leta 1968 z Orlandom Furiosom Luce Ronconija.

Uspeh je potrdil nekaj let pozneje z "Alleluia brava gente" (1971), glasbeno komedijo Garinija in Giovanninija.

Z zahtevnimi vlogami in liki se je spopadel v Evripidovi Medeji (1986), Fedri (1987), Pirandellovem Vestire gli ignudi (1990), Shakespearovem La bisbetica domata (1992).

Mariangela Melato je v svoji dolgoletni filmski karieri odlično menjavala dramske vloge z bolj klasičnimi, povezanimi z italijansko komedijo. Sodelovala je s številnimi odličnimi režiserji.

Med njegovimi filmi so "La classe operaia va in paradiso" (1971, Elio Petri); "Todo modo" (1976, Elio Petri, po istoimenskem romanu Leonarda Sciascie); "Di che segno sei?" (1975, Sergio Corbucci, s Paolo Villaggio, Adriano Celentano, Renato Pozzetto, Alberto Sordi); "Caro Michele" (1976, Mario Monicelli); "Oggetti smarriti" (1979) in "Segreti segreti" (1985), GiuseppeBertoluccija; "Dimenticare Venezia" (1979) in "Il buon soldato" (1982) Franca Brusatija; "Il papà occhio" (1980, Renzo Arbore); "Figlio mio, infinitamente caro" (1985, Valentino Orsini); "Mimì metallurgico ferito nell'onore" (1972), "Film d'amore e d'anarchia" (1973) in "Travolti da un insolito destino nell'azzurro mare d'agosto" (1974) Line Wertmüller (v filmih italijanske režiserke jespomnite se bravure para Mariangela Melato in Giancarlo Giannini); "Casotto" (1977) in "Mortacci" (1988) Sergia Cittija; "Aiutami a sognare" (1980) Pupija Avatija. Med mednarodnimi produkcijami se spomnimo njegove vloge generala Khale v fantastičnem filmu "Flash Gordon" (1980).

Od devetdesetih let naprej je v njegovem življenjepisu več televizijskih dram, med drugim "Škandal" (1990), "Življenje na kocki" (1991), "Dvajset let dvakrat" (1995), "Ženski odvetnik" (1997).

Mariangela Melato se je v gledaliških projektih nadaljevala z igrami "Il lutto si befits Elettra" (1996); "La dame de Chez Maxim" (1998); "Fedra" (1999); "Un amore nello specchio" in "Madre Coraggio" (2002); "La Centaura" (2004); "Chi ha paura di Virginia Woolf?" (2005).

V istem obdobju je za kino igral v filmih "La fine è nota" (1993, Cristina Comencini); "Panni sporchi" (1999, Mario Monicelli); "Un uomo perbene" (1999, Maurizio Zaccaro).

Leta 2000 je sodeloval v filmih "L'amore probabilmente" (2001, režiser Giuseppe Bertolucci); "L'amore ritorna" (2004, režiser Sergio Rubini); "Vieni via con me" (2005, režiser Carlo Ventura). Za televizijo: "Rebecca, la prima moglie" (2008, režiser Riccardo Milani), predelava istoimenskega Hitchcockovega filma.

Mariangela Melato je 11. januarja 2013 v 71. letu starosti umrla na kliniki v Rimu zaradi raka na trebušni slinavki.