Biografija

• Sodelovanje s Francom Basaglio
• Paolo Crepet v osemdesetih letih prejšnjega stoletja
• Devetdeseta leta prejšnjega stoletja
• 2000-ta leta
• Leta 2010

Paolo Crepet se je rodil 17. septembra 1951 v Torinu kot sin Massima Crepeta, nekdanjega profesorja za poklicne bolezni in prorektorja Univerze v Padovi. Po diplomi iz medicine in kirurgije na Univerzi v Padovi leta 1976 je bil tri leta v psihiatrični bolnišnici v Arezzu, nato pa se je odločil zapustiti Italijo. Odločitev je padla zaradi štipendijeSvetovna zdravstvena organizacija (WHO).

Nato je delal na Danskem, v Veliki Britaniji, Nemčiji, Švici in na Češkoslovaškem, nato pa se je preselil v Indijo. Paolo Crepet poučuje v Torontu, Riu de Janeiru in Hardwardu na Centru za evropske študije. Ko se vrne v Italijo, sprejme povabilo Franco Basaglia ki predlaga, da bi mu sledil v Rim.

Sodelovanje s Francom Basaglio

Nato se je preselil v Verono, kjer je spoznal Basaglievega prijatelja, profesorja Hrayrja Terziana. Basaglia ga je poklical, da bi koordiniral psihiatrične službe v mestu Rim v letih, ko je bil župan prestolnice Luigi Petroselli, Paolo Crepet zaradi Basaglieve smrti se ustavijo projekti, ki jih je organiziral skupaj z njim.

Nato je sodeloval s svetnikom za kulturo Renatom Nicolinijem, pozneje pa ga je Oms pozval, naj koordinira projekt o preprečevanju samomorilnega vedenja.

Leta 1978 je sodeloval pri projektu "Storia della Sanità in Italia. Metodo e indicazioni di ricerca" s člankom "Research, history and alternative practices in psychiatry".

Paolo Crepet v osemdesetih letih prejšnjega stoletja

Ker je medtem diplomiral iz sociologije na Univerzi v Urbinu, je leta 1981 skupaj z Mario Grazio Giannichedda napisal esej "Inventar psihiatrije", ki je izšel pri založbi Electa. temu delu so naslednje leto sledili "Med pravili in utopijo. Hipoteze in prakse za identifikacijo psihiatričnega področja", "Hipoteze nevarnosti. Raziskave o prisili v izkušnji premagovanja azilaArezzo" in "Psihiatrija brez zavetišč [Kritična epidemiologija reforme]".

Potem ko je za zbornik "Psihiatrija brez azilov. Kritična epidemiologija reforme", za katerega je napisal tudi uvod, napisal "Psihiatrija v Rimu. Hipoteze in predlogi za uporabo epidemioloških instrumentov v spreminjajoči se stvarnosti", je bil leta 1983 odgovoren za uvod dela "Muzeji norosti. Družbeni nadzor deviantnosti v Angliji 19. stoletja".

Nato je sodeloval pri knjigi Realities and perspectives of psychiatric care reform, ki jo je izdalo Ministrstvo za zdravje, s člankom Organisation of services for the protection of mental health in large urban areas.

Leta 1985 Paolo Crepet Specializacijo iz psihiatrije je opravil na psihiatrični kliniki Univerze v Padovi. nekaj let pozneje je skupaj z Vitom Miriziem objavil knjigo "Psihiatrične storitve v metropolitanski realnosti", ki je izšla pri založbi Il pensiero scientifico.

Leta 1989 je napisal knjigo "Il rifiuto di vivere. Anatomia del suicidio", ki jo je napisal skupaj s Francescom Florenzanom

Devetdeseta leta prejšnjega stoletja

Leta 1990 je delal na temo "Bolezni brezposelnosti. Fizično in psihično stanje ljudi brez dela".

Sodeloval je na tretjem evropskem simpoziju o samomorilnem vedenju in dejavnikih tveganja, ki je potekal med 25. in 28. septembrom 1990 v Bologni. Leta 1992 je objavil knjigo "Suicidal behaviour in Europe. Recent research findings", ki ji je sledila knjiga "Le dimensioni del vuoto. Giovani e suicidio", ki jo je izdala založba Feltrinelli.

Leta 1994 je za knjigo "The Cure for Unhappiness. Beyond the Biological Myth of Depression" napisal članek "Depression between Biological Myth and Social Representation", objavil pa je tudi "Measures of Psychological Distress".

Naslednje leto se je pri založbi Feltrinelli vrnil k izdaji knjige "Cuori violenti. Viaggio nella criminalità giovanile" (Nasilna srca. Potovanje v mladoletniško kriminaliteto).

Vendar ne le leposlovje: v drugi polovici devetdesetih let se je psihiater Paolo Crepet začel posvečati tudi leposlovju. Leta 1997 je na primer izšel "Solitudini. Memorie di assenze" pri založbi Feltrinelli, naslednje leto pa "I giorni dell'ira. Storie di matricidi", skupno delo z Giancarlom De Cataldom.

2000-ta leta

Leta 2001 je Crepet za založbo Einaudi napisal knjigo "Non siamo capaci di ascoltarli. Riflessioni sull'infanzia e sull'adolescenza": to je bilo nadaljevanje dolgoletnega sodelovanja s to turinsko založbo, ki se je začelo že nekaj let prej z "Naufragi. Tre storie di confine" in v okviru katerega je napisal tudi "Voi, noi. Sull'indifferenza di giovani e adulti", "I figli non crescono più" in "Sull'amore,ljubosumje, eros, zapuščenost. Pogum čustev".

Leta 2007 je Crepet z Giuseppom Zoisom in Mariom Bottom za Einaudija ponovno napisal pesem "Dove abitano le emozioni. La felicità e i luoghi in cui viviamo".

Medtem se njegov odnos z leposlovjem nadaljuje: "Razlog za čustva", "Prekleti in lahki" in "Izdani ženski" so plod izrazito plodne pisateljske dejavnosti.

Leta 2008 je izšel "La gioia di educare" (Veselje do vzgoje), sledila sta "Sfamiglia. Vademecum per un genitore che non si vuole resssegnare" (Neznani. Vademecum za starše, ki ne želijo biti zadovoljni) in "Perché siamo infelici" (Zakaj smo nesrečni).

Leta 2010

Leta 2011 je objavil knjigo "Izgubljena avtoriteta. Pogum, ki ga otroci zahtevajo od nas", leta 2012 je dokončal knjigo "V hvalo prijateljstvu", leta 2013 pa knjigo "Naučimo se biti srečni".

Paolo Crepet je znan tudi po pogostih nastopih na televiziji, kjer pogosto gostuje v poglobljenih oddajah in pogovornih šovih, kot je "Porta a Porta" v oddaji Bruno Vespa .