Biografija - Največji med vsemi

Eleonora Duse, zasluženo označena za največjo gledališko igralko vseh časov, je bila "mit" italijanskega gledališča: na prelomu poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja je s svojo globoko igralsko občutljivostjo in veliko naravnostjo upodabljala dela velikih avtorjev, kot so D'Annunzio, Verga, Ibsen in Dumas.Eleonora Duse v kraju Vigevano (Pavia), kjer se je njena mati, potujoča igralka, ustavila, da bi rodila, ni hodila v šolo, vendar je bila že pri štirih letih na odru: da bi jo nekdo v zakulisju udaril po nogah, je morala jokati, kar je zahtevala vloga.

Pri dvanajstih letih je zamenjala bolno mater v glavnih vlogah Pellicove Francesce da Rimini in Marenkove Pia dé Tolomei. Leta 1873 je dobila svojo prvo stalno vlogo; v očetovi družbi je prevzemala vloge "ingenue"; leta 1875 je bila "druga" ženska v družbi Pezzana-Brunetti.

Eleonora Duse se je pri dvajsetih letih zaposlila kot "prima amorosa" v družbi Ciotti-Belli-Blanes. Prvi veliki uspeh je dosegla leta 1879, ko je v družbi z Giacintom Pezzano s pronicljivo občutljivostjo interpretirala Zolajevo "Tereso Raquin".

Pri triindvajsetih letih je bila že prva igralka, pri devetindvajsetih pa vodja gledališča: bila je tista, ki je izbirala repertoar in skupino, skrbela za produkcijo in finance. vse življenje je vsiljevala svoje odločitve, tako da je do uspeha pripeljala prelomne avtorje, na primer Vergovo "Cavalleria rusticana", ki jo je leta 1884 z velikim uspehom izvedla. med največjimi uspehi tistih let so bili "La principessa diBagdad", "Klavdijeva žena", "Dama s kamelijami" in številne druge drame Sarduja, Dumasa in Renana.

Eleonora Duse, izjemno občutljiva igralka, je skrbela, da je svoje prirojene sposobnosti podkrepila s študijem in kulturo: v ta namen je uporabljala repertoar na vedno višji umetniški ravni in interpretirala igre, kot so Shakespearov Antonij in Kleopatra (1888), Ibsenova Hiša lutk (1891) in številne drame Gabrieleja D'Annunzia ("La citta morta", "La Gioconda", "Dream of aspring morning", "Glory"), s katero je imel več let trajajočo intenzivno in mučno ljubezensko razmerje.

V prvih letih 20. stoletja je Duse v svoj repertoar vključila še druge Ibsenove igre, kot so "La donna del mare", "Edda Gabler" in "Rosmersholm", ki jih je prvič uprizorila leta 1906 v Firencah. 1909 se je umaknila z odrskih desk. Nato je velika igralka nastopila v nemem filmu "Cenere" (1916), ki ga je po istoimenskem romanu Grazie Deledde režiral Febo Mari in v njem tudi igral.

Divina se je na oder vrnila leta 1921 z "La donna del mare", ki je bila leta 1923 uprizorjena tudi v Londonu.

Umrla je za pljučnico med zelo dolgo turnejo po Združenih državah Amerike, stara petinšestdeset let, 21. aprila 1924 v Pittsburghu. V skladu s svojo oporoko je nato pokopana na pokopališču v Asolu (TV).

Ločitev med žensko in igralko se je pri Duse zabrisala. kot je sama zapisala gledališkemu kritiku: " Te uboge ženske v mojih igrah so se mi tako vtisnile v srce in glavo, da se sicer trudim, da bi jih tisti, ki me poslušajo, razumeli, kot da jih hočem potolažiti, vendar so one tiste, ki so počasi končale s tem, da so potolažile mene. ".

"Divina" ni nikoli nosila ličil ne na odru ne zunaj njega, prav tako se ni bala nositi vijolične barve, ki so jo ljudje iz šova sovražili, in ni uživala v vajah, ki jih je raje kot v gledališču imela v hotelskih preddverjih. imela je strast do rož, ki jih je raztresala na odru, nosila na obleki in jih držala v roki ter se z njimi premišljeno igrala. zaradi svojega odločnega značaja je pogosto igrala stoje s svojimiz rokami na bokih in s komolci na kolenih: za tiste čase drzna drža, zaradi katere jo je javnost poznala in vzljubila ter se je spominjala kot največje med vsemi.