Biografija - Junak vseh napak Italijanov

Narodni Albertone, eden najbolj priljubljenih igralcev italijanskega filma, se je rodil 15. junija 1920 v Rimu, v središču Trastevere, Pietru Sordiju, dirigentu in koncertnemu mojstru rimske opere, in Marii Righetti, učiteljici. V svoji več kot 50-letni karieri je igral v približno 150 filmih. Njegova umetniška avantura se je začela z nekaj programipriljubljene radijske oddaje in delo glasovnega igralca.

Že leta 1936 je sodeloval na različnih področjih šovbiznisa: kot fantazist, statist v filmih, imitator šovmanov, revijalni deček in glasovni igralec. V tistih letih je zmagal na natečaju MGM kot glasovni igralec takrat neznanega Američana "Hardyja Hardyja", ki je bil nezamenljiv s svojim zelo izvirnim glasom in govorico.

Leta 1942 je igral v igri Maria Mattolija "I tre aquilotti" (Trije orlički) in medtem postajal vse bolj priljubljen v svetu varietejskih revij, daleč najbolj priljubljeni gledališki predstavi med Italijani tudi v dramatičnih in žalostnih letih vojne. Leta 1943 je nastopil v "Quirinu" v Rimu z "Ritorna Za-Bum", ki jo je napisal Marcello Marchesi in režiral Mattoli. Naslednje leto je debitiral v gledališču"Quattro Fontane" z naslovom "Sai che ti dico?", ki ga je ponovno napisal Marchesi, režiral pa Mattoli. Nato je sodeloval v predstavi Micheleja Galdierija "ImputatiSalziamoci!" in njegovo ime se je prvič pojavilo v velikem tisku na plakatih predstave.

V medijskem svetu je debitiral leta 1948, ko je pisateljica Alba de Cespedes, ki jo je predstavila novonastali televiziji EIAR (pozneje RAI), vodila radijsko oddajo "Vi parla Alberto Sordi", katere avtor je bil tudi sam. Ob tej priložnosti je posnel tudi nekaj pesmi, ki jih je napisal za Fonit, med drugim "Nonnetta", "Il carcerato", "Il gatto" in "Il milionario".

Na podlagi teh izkušenj je oživil like, kot so gospod Coso, Mario Pio in grof Claro (ali slavni "compagnucci della parrocchietta"), ki so bili glavni temelj njegove velike priljubljenosti in so mu omogočili, da je po zaslugi De Sice in Zavattinija interpretiral film Roberta Savareseja "Mamma mia, che impressione!" (1951).

Leto 1951 je bilo tudi leto velike priložnosti, preskok v kakovosti: iz razsežnosti revij in lahkih filmov je prešel k pomembnejšim likom, še posebej ob boku velikega mojstra, kot je bil Fellini (in Fellini je bil takrat že "Fellini"). Slednji ga je namreč izbral za vlogo zvezdnika fotozgodb v filmu "Lo sceicco bianco", ki je bil velik uspeh filmaKljub temu njegova osredotočenost na živi oder ni popustila in je nadaljeval svoje predstave ob boku takšnih svetih pošasti, kot so Wanda Osiris ali Garinei in Giovannini (velika komediografa).

Fellini ga je zaradi odličnega dokaza, ki ga je ponudil film "Lo sceicco bianco", poklical nazaj za še en film. Tokrat pa si poleg režiserjevega prestiža in privlačnosti zdaj priljubljenega komika nihče od njiju ni mogel predstavljati, da ju bo film, ki sta ga pripravljala, popeljal neposredno v zgodovino filma z veliko začetnico S. Leta 53 je namreč izšel film "I vitelloni", ki je bil temeljni kamen filmaV tem filmu je igralec izumil lik, ki bo postal protagonist številnih njegovih filmov: malopridnež, zlobnež in naivnež obenem.

Sordi je bil takrat že zvezda, prava senzacija na blagajnah: samo v letu 1954 je izšlo trinajst filmov, v katerih je igral, med njimi tudi Stenov "Američan v Rimu", v katerem je igral Nanda Moriconija, rimskega hvalisavca z mitom o državah (naslednje leto je v ZDA, v Kansas Cityju, kot "nagrado" za propagando dobil ključe mesta in mesto častnega guvernerjaleta 54 je prejel nagrado Nastro d'argento kot najboljši stranski igralec za film I vitelloni.

Nato bo Sordi oživil galerijo portretov, ki so skoraj vsi negativni, z namenom, da bi narisal najbolj značilne in očitne napake Italijanov, ki so včasih poudarjene na prijazen način, drugič pa razvite z ostro satiro.

Sordijevo stopnjevanje se je nezadržno nadaljevalo in doseglo svoj apogej v šestdesetih letih, zlati dobi italijanske komedije. Med nagradami so "Nastro d'argento" kot najboljši glavni igralec za Monicellijev film "Velika vojna", "David di Donatello" za Comencinijeva filma "I magliari" in "Tutti a casa" (za katerega je prejel tudi "Grolla d'oro"), "Globo d'oro" za film "Jaz pa sem koča" in "Grolla d'oro" za film "Jaz pa koča".ZDA in zlatega medveda v Berlinu za Polidorov film "Hudič", da ne omenjamo neštetih mojstrskih nastopov v številnih drugih filmih, ki so v dobrem in slabem zaznamovali italijansko kinematografijo. Če bi hipotetično povzeli vse to gradivo, bi dobili neizčrpno galerijo portretov, ki so nepogrešljivi za realistično sliko.Italije v tistem času.

Leta 1966 se je Sordi preizkusil tudi kot režiser in ustvaril film "Fumo di Londra", ki je prejel nagrado "David di Donatello", dve leti pozneje pa sta ga ponovno režirala dva druga mojstra komedije, Zampa in Nanni Loy, in sicer v groteski "Il medico della mutua" (satiri, ki je postavljala pod vprašaj nacionalni zdravstveni sistem in njegove pomanjkljivosti) ter v "Detenuto in attesa disodba".

Toda Sordi je bil velik človek in je svoj vsestranski talent znal izraziti tudi na področju dramskega filma. Zaradi svoje intenzivnosti je znana predstava "Un borghese piccolo piccolo", prav tako Monicellijeva, ki mu je prinesla še enega "Davida di Donatello" za njegovo igro.

Zdaj so situacije in liki, ki jih je igralec upodobil, tako široki in raznoliki, da lahko upravičeno trdimo, da je aktivno prispeval k zgodovinskemu znanju Italije.

Pred kratkim so v italijanskih šolah kot dopolnilo k učbenikom izdali videokasete "Storia di un italiano", na katerih so odlomki iz Sordijevih filmov združeni z arhivskimi posnetki (ponovitev serije, ki je bila leta 79 predvajana na Rai due). Sordi je v zvezi s tem dejal: "Ne da bi želel nadomestiti didaktične priročnike, bi rad prispeval k znanju ozgodovino te države, že zato, ker sem v dvesto filmih s svojimi liki opisal vse trenutke 20. stoletja.

Leta 1994 je skupaj z vernim Sonegoom režiral, igral in napisal scenarij za film "Nestore - L'ultima corsa". Zaradi aktualnosti obravnavanih tem je ministrstvo za izobraževanje film izbralo za spodbujanje kampanje ozaveščanja v šolah o težavah starejših in spoštovanju živali. Naslednje leto je na beneškem filmskem festivalu, kjer je bil filmpredstavil film 'Romanzo di un giovane povero' režiserja Ettoreja Scole, ki je prejel nagrado 'Leone d'oro' za življenjsko delo.

Leta 1997 sta mu Los Angeles in San Francisco posvetila festival 24 filmov, ki je požel velik uspeh pri občinstvu. Dve leti pozneje so mu za "60 let izjemne" kariere podelili še enega "Davida di Donatello". 15. junija 2000 mu je rimski župan Francesco Rutelli ob njegovi 80-letnici za en dan podelil "žezlo" mesta.

Druga pomembna priznanja so mu podelile akademske ustanove, in sicer s podelitvijo naziva "honoris causa" na področju komunikologije (IULM v Milanu in Univerza v Salernu). V utemeljitvi milanskega naziva je zapisano: "naziv se podeljuje Albertu Sordiju zaradi doslednosti njegovega dela, ki mu ni para, in zaradiizjemna sposobnost uporabe filma za posredovanje in posredovanje idealne zgodovine vrednot in običajev sodobne Italije od začetka 20. stoletja do danes".

Po šestmesečni hudi bolezni je 24. februarja 2003 v svoji vili v Rimu v 82. letu starosti umrl.