Biografija - Planeti kot jabolka

Isaac Newton, eden največjih fizikov in matematikov vseh časov, je dokazal sestavljeno naravo bele svetlobe, kodificiral zakone dinamike, odkril zakon univerzalne gravitacije, postavil temelje nebesne mehanike ter ustvaril diferencialni in integralni račun.Lincolnshire, se je njegova mati ponovno poročila z župnijskim župnikom in sina prepustila babici.

Še otrok je, ko njegova dežela postane prizorišče državljanske vojne, v kateri versko nesoglasje in politični upor razdeli angleško prebivalstvo.

Po osnovni izobrazbi v lokalni šoli so ga pri dvanajstih letih poslali v kraljevo šolo v Granthamu, kjer je našel stanovanje v hiši lekarnarja po imenu Clark. Po zaslugi Clarkove mačehe je Newtonov bodoči biograf William Stukeley mnogo let pozneje lahko rekonstruiral nekatere značilnosti mladega Isaaca, kot je bilo njegovo zanimanje zaočetovo kemijo, njegovo dirkanje za mišmi v mlinu na veter, igre z "gibljivo svetilko", sončno uro in mehanskimi izumi, ki jih je Isaac izdelal za zabavo svoje lepe prijateljice. Čeprav se je Clarkova mačeha pozneje poročila z drugim (medtem ko je on ostal neporočen do konca življenja), je bila vseeno ena od oseb, do katerih bo Isaac vedno čutil nekakšno romantičnopriloga.

Newton je bil ob svojem rojstvu zakoniti dedič skromne dediščine, povezane s kmetijo, ki naj bi jo začel upravljati, ko bo postal polnoleten. Žal se je med poskusnim obdobjem na Kraljevi šoli izkazalo, da kmetovanje in pastirstvo nista ravno njegova poklica. Tako se je leta 1661 pri 19 letih vpisal na Trinity College v Cambridgeu.

Potem ko je leta 1665 prejel diplomo, očitno brez posebnega odlikovanja, je Newton ponovno ostal na Cambridgeu, da bi opravil magisterij, vendar je zaradi epidemije univerza zaprta. Nato se za 18 mesecev (od 1666 do 1667) vrne v Woolsthorpe, kjer opravi temeljne poskuse in postavi teoretične temelje za vsa naslednja dela ogravitacije in optike, razvil pa je tudi lasten sistem računanja.

Zgodba o tem, da je idejo o univerzalni gravitaciji dobil ob padcu jabolka, se zdi verodostojna. Stukeley na primer poroča, da je to slišal od samega Newtona.

Ko se je leta 1667 vrnil v Cambridge, je Newton hitro dokončal magistrsko nalogo in intenzivno nadaljeval delo, začeto v Woolsthorpu. Njegov profesor matematike Isaac Barrow je prvi prepoznal Newtonove nenavadne sposobnosti na tem področju, in ko je leta 1669 opustil svoje mesto ter se posvetil teologiji, je za svojega naslednika priporočil svojega učenca.Tako je pri 27 letih postal profesor matematike in na Trinity Collegeu ostal še 27 let.

Zaradi svojega izjemnega in eklektičnega uma je pridobil tudi politične izkušnje, zlasti kot član parlamenta v Londonu, tako da je leta 1695 dobil mesto inšpektorja londonske kovnice. Najpomembnejše delo tega matematika in znanstvenika je "Philosophiae naturalis principia mathematica", resnično nesmrtna mojstrovina, v kateri razlaga rezultate svojihmed drugim je opravil mehanske in astronomske raziskave ter postavil temelje infinitezimalnega računa, ki je še danes nesporno pomemben. Med njegovimi deli sta tudi študija "Optik", v kateri podpira znamenito korpuskularno teorijo svetlobe, ter "Arithmetica universalis in Methodus fluxionum et serierum infinitarum", objavljena posthumno leta 1736.

Newton je umrl 31. marca 1727, po njem pa so ga doletele velike časti. Pokopan je v Westminstrski opatiji, na njegovem grobu pa so vklesane te glasne in ganljive besede: "Sibi gratulentur mortales tale tantumque exstitisse humani generis decus" (naj se smrtniki veselijo, ker je obstajala tako velika čast človeštvu).