Biografija - Mit o brezčasnem junaku

Aleksander III., znan kot Aleksander Veliki, se je rodil 20. julija 356 pr. n. št. v Pelli (Makedonija) iz zveze makedonskega kralja Filipa II. in njegove žene Olimpije, princese epirskega porekla; po očetovi strani je bil potomec Herakla, po materini strani pa je med svoje prednike štel Homerjevega junaka Ahila. Po legendi, ki jo je deloma spodbudil sam Aleksander po vzponu na prestolprestol, o čemer poroča Plutarh, naj bi bil njegov pravi oče sam bog Zevs.

V času Aleksandrovega rojstva sta tako Makedonija kot Epir veljala za napol barbarski državi na severnem obrobju grškega sveta. Filip je želel sinu dati grško izobrazbo in je po Leonidu in Lizimahu Akarnskem za njegovega učitelja izbral grškega filozofa Aristotela (leta 343 pr. n. št.), ki ga je vzgajal s poučevanjem znanosti in umetnosti, posebej pripravil izdajoAristotel bo kralju Aleksandru ostal blizu vse življenje, tako kot prijatelj kot zaupnik.

Med številnimi anekdotami o Aleksandru Velikem je tudi tista, ki pravi, da mu je v mladosti - pri dvanajstih ali trinajstih letih - uspelo ukrotiti konja Bucefala, ki mu ga je dal oče: način, kako je ukrotil konja, je temeljil na duhovitosti, da je žival začutila strah pred lastno senco; Aleksander ga je tako pred vzpenjanjem postavil z gobcem, obrnjenim proti soncuna njegovem hrbtu.

V zgodovino se je zapisala še ena telesna posebnost: Aleksander je imel eno modro in eno črno oko.

Leta 340 pr. n. št. je pri komaj šestnajstih letih med očetovo ekspedicijo proti Bizancu dobil regentstvo v Makedoniji. Dve leti pozneje je Aleksander vodil makedonsko konjenico v bitki pri Chaeronei.

Leta 336 pr. n. št. je kralja Filipa med poroko njegove hčerke Kleopatre z egipčanskim kraljem Aleksandrom I. umoril častnik njegove garde. Po Plutarhovem tradicionalnem poročilu se zdi, da sta za zaroto vedela tako Olimpija kot njegov sin Aleksander.

Po očetovi smrti je vojska Aleksandra razglasila za kralja. 20-letni Aleksander je takoj začel utrjevati svojo oblast z odpravljanjem morebitnih tekmecev za prestol.

Zaradi svojih podvigov se je v zgodovino zapisal kot Aleksander Veliki (ali Veliki) in bo veljal za enega najslavnejših osvajalcev in strategov v zgodovini. V samo dvanajstih letih vladanja je osvojil Perzijsko cesarstvo, Egipt in druga ozemlja ter segel vse do ozemelj, ki jih danes zasedajo Pakistan, Afganistan in severna Indija.

Njene zmage na bojišču so spremljale vsesplošno širjenje grške kulture, ki se ni vsiljevala, temveč se je povezovala s kulturnimi elementi osvojenih ljudstev. Zgodovinsko je to obdobje opredeljeno kot začetek helenističnega obdobja grške zgodovine.

Umrl je v Babilonu 10. junija (ali morda 11. junija) leta 323 pred našim štetjem, morda zastrupljen ali zaradi ponovitve malarije, za katero je zbolel prej.

Po njegovi smrti je bilo cesarstvo razdeljeno med generale, ki so ga spremljali na njegovih osvajanjih, in tako so nastala helenistična kraljestva, vključno s Ptolemajskim kraljestvom v Egiptu, Antigonidskim kraljestvom v Makedoniji in Selevkidskim kraljestvom v Siriji, Mali Aziji in drugih vzhodnih ozemljih.

Izjemen uspeh Aleksandra Osvajalca za časa njegovega življenja in še bolj po njegovi smrti je spodbudil literarno tradicijo, v kateri se pojavlja kot mitološki junak, primerljiv s homerskim Ahilom.