Biografija - Kovanje prihodnosti

Aristotel se je rodil leta 384 pr. n. št. v Stagiri kot sin zdravnika v službi makedonskega kralja Aminta in se pri osemnajstih letih preselil v Atene, kjer je študiral na Platonovi akademiji in tam ostal dvajset let, najprej kot Platonov učenec, pozneje pa kot učitelj.

Po Platonovi smrti je Aristotel leta 347 pr. n. št. odpotoval v Atarneo, mesto, kjer je vladal tiran Hermij, učenec Akademije in njegov prijatelj; nato se je preselil v Asso, kjer je ustanovil šolo in ostal približno tri leta, ter v Mytilene na otoku Lezbos, kjer je poučeval in raziskoval naravoslovje.

Po smrti Hermija, ki so ga leta 345 pr. n. št. zajeli in ubili Perzijci, je Aristotel odšel v Pello, makedonsko prestolnico, kjer je postal vzgojitelj mladega sina kralja Filipa, bodočega Aleksandra Velikega. Leta 335, ko je Aleksander postal kralj, se je Aristotel vrnil v Atene in ustanovil svojo šolo, Licej, ki se tako imenuje zato, ker je bila stavba v bližini Apolonovega svetišča Ličija,Po izročilu naj bi velik del pouka v šoli potekal med sprehajanjem učiteljev in učencev po vrtu liceja, zato se je Aristotelove šole prijel vzdevek "Perípato" (iz grškega peripatéin, "hoditi" ali "sprehajati se"). Leta 323 pred našim štetjem se je po Aleksandrovi smrti v Atenah razširilo globoko sovraštvo do Makedonije in Aristotel je menil, da bi bilo pametnejese je umaknil na družinsko posestvo v Kalkidi, kjer je naslednje leto, 7. marca 322 pr. n. št., umrl.

V zahodni filozofski tradiciji so se Aristotelovi spisi prenašali predvsem prek del Aleksandra iz Afrodizije, Porfirija in Boetija. V 9. stoletju n. št. so nekateri arabski učenjaki Aristotelova dela v arabskem prevodu širili v islamskem svetu; najbolj znan med arabskimi učenjaki in komentatorji Aristotela je Averroes. V 13. stoletju so tiprevodi, se je latinski Zahod ponovno začel zanimati za Aristotelove spise in sveti Tomaž Akvinski je v njih našel filozofsko podlago za krščansko misel.

Vpliv aristotelske filozofije je bil ogromen in izjemno pomemben; pomagala je celo oblikovati jezik in zdravo pamet sodobnosti. njen nauk o negibnem gibalu kot končnem vzroku je imel temeljno vlogo v vsakem miselnem sistemu, ki temelji na teleološkem pojmovanju naravnih pojavov, izraz "logika" pa je bil stoletja sinonimZa Aristotela lahko rečemo, da je odločilno prispeval h konstituiranju razpršenih fragmentov v sistematične discipline in metodološko urejeno znanje, kot jih razume Zahod. v 20. stoletju je prišlo do nove reinterpretacije aristotelske metode kot ponovnega odkritja njenega pomena za kozmologijo, pedagogiko, literarno kritiko in teorijopolitika.