Biografija - V živem spominu

Ugo Foscolo se je rodil 6. februarja 1778 na Zakintosu, enem od Jonskih otokov, beneškemu očetu in grški materi. Po očetovi smrti se je preselil v Benetke, kjer je sodeloval v takratnih političnih pretresih in izražal simpatije Napoleonu, kar je po pogodbi v Campoformio grenko obžaloval.

Velja za prvega velikega intelektualca neoklasicistične dobe. Kot naravni otrok razsvetljenstva je utelešal vse kulturne tokove sveta, v katerem je živel. V njegovem delu je mogoče najti vse kulturne elemente, ki so zaznamovali dobo, v kateri je živel (neoklasicizem, razsvetljenstvo, predromantika).

Glede na to Foscolovega dela vsekakor ni mogoče analizirati po poti, v kateri bi ločili razsvetljensko fazo, nato neoklasicistično fazo in nazadnje predromantično fazo; našli bomo le dela, v katerih so vsi trije elementi prisotni skupaj (celo v "Gracah", za katere se zdi, da so po izbruhu "Sepolcri" kulturna regresija v smeri neoklasicizma).

Na povsem osebni ravni pa je njegov rodni Zakintos, ki ga je opisal kot "zibelko civilizacije", vedno ostal njegova idealna domovina, tako zelo, da mu je posvetil čudovit sonet (znameniti "Zakintosu"). Do Benetk je gojil enako močna čustva, in medtem ko je za grški otok trpel zaradi melanholičnega hrepenenja, je Serenissima zanj predstavljala drugo domovino, pravzaprav pravo,zaradi česar ni presenetljivo, da se je vključil v svojo politično usodo.

Potem ko je leta 1797 v Benetkah vzpostavil demokratično vlado, v kateri je prevzel javno funkcijo, je moral nekaj mesecev pozneje po pogodbi Campoformio, s katero je Napoleon Benetke prepustil Avstriji, pobegniti in se zatekel v Milano (ki ga je Napoleon odvzel Avstriji), kjer je sklenil prijateljstvo z Montijem in spoznal Parinija.

V Milanu je bil urednik časopisa Monitore italiano, naslednje leto pa se je preselil v Bologno, kjer je bil pomočnik kanclerja na vojaškem sodišču. Naslednje leto je zapustil službo in se s činom poročnika vpisal v Guardia Nazionale, kjer se je skupaj s Francozi boril proti Avstro-Rusom (v eni od bitk je bil celo ranjen). Pod poveljstvom francoskega generalaMassena je sodeloval pri obrambi Genove in ko se je mesto moralo predati, je sledil Masseni pri njegovem pobegu.

Leta 1804 je iz vojaških razlogov odšel v Francijo, kjer je imel priložnost preživeti dve leti relativnega miru, ki ju je preživel predvsem v strastnih ljubezenskih zvezah, med drugim z Angležinjo Fanny Emerytt, s katero se mu je rodila hči Floriana. Po vrnitvi v Italijo je živel v Benetkah, Milanu, Pavii (kjer je dobil mesto profesorja zgovornosti na univerzi), Bologni in spet v Milanu, od koder je pobegnil vPo kratkem bivanju v Luganu in Zürichu se je naslednje leto naselil v Londonu, kjer ga je sprejela visoka družba. Tu je dovolj zaslužil z objavo svojih del, vendar je vse zapravil za razvade: začel je celo graditi razkošno vilo, ki pa je kljub pomoči hčerke ni mogel v celoti plačati.Floriana (ki mu je v Londonu ponudila tri tisoč funtov). Preganjali so ga upniki, bil je tudi zaprt, nato pa se je moral umakniti v vas Turnham Green, kjer je v družbi svoje hčerke preživel zadnja leta življenja.

Avtobiografski elementi Foscolovega življenja so prisotni v "Zadnjih pismih Jacopa Ortisa", čeprav avtobiografija pogosto preide v fantazijo in predstavlja tiste ideale (kasneje imenovane "iluzije"), ki po Foscolovem mnenju omogočajo človeku živeti svoje notranje življenje na manj dramatičen način in so celo pomembna psihološka zaščita pred samomorom.V Ortisu pa najdemo začrtane vse elemente, ki bodo razviti v poznejših delih (ideali domovine, poezija, ljubezen....). Glavni junak gre v drugo smer kot pisatelj: Ortis pride do samomora, Foscolo pa ne, čeprav si prizadeva za mir in spokojnost v svojem nemirnem življenju.

Globoko materialističen in prepričan v "mehanično" naravo obstoja (lahko bi rekli njegova razsvetljenska plat), je krizo razsvetljenstva doživel tako pretresljivo, da se je v njem razvil pesimističen pogled na življenje. Foscolo si je prizadeval za slavo, ugled, večnost, vendar ga je razsvetljensko pojmovanje (ki je življenje videlo kot sestavljeno iz mehaničnih gibanj) omejilouresničitev teh teženj, pri čemer je stališče te filozofije povezano s prepričanjem, da je človek končno bitje in podvržen izginotju po smrti. Vezano na strune, prav realnost smrti je tista, ki Foscolo spodbudi k pesimizmu, ki ga je zajel. Na podlagi teh razmišljanj razvije, kot že omenjeno, tisto, kar bo opredeljeno kot "filozofija iluzij", kije bolj kot zavedanje subjekta in umetnika značilno razvrednotenje možnosti in veljavnosti razuma.

"Iluzije" skratka osmišljajo celotno bivanje in prispevajo k prepričanju, da še vedno obstaja nekaj, za kar je vredno živeti, ne pa umreti samemu sebi. iluzije so v bistvu domovina, poezija, družina, ljubezen; v Sepolcri pa bomo našli "sublimacijo" tega procesa in odkrili, da je "iluzija iluzij" poezija samacivilno.

Poleg glavnih del (Ortis, Odi, Sonetti, Grazie, Sepolcri) najdemo tudi druga dela, zlasti tako imenovano fazo didimea; to je faza anti-Ortisa, potovanja v Anglijo, zrelega Foscola, ki je opustil strastnost in na stvari v življenju gleda s kritičnim in ironičnim očesom.

Med najbolj znanimi soneti so: " Za muzo ", " Zvečer " e " Ob smrti brata Johna ".

Ugo Foscolo je po zgledu Alfierija napisal tudi nekaj tragedij (Ajax, Tieste in Ricciarda), v katerih močno prevladuje poveličevanje strastne igre.

Umrl je 10. septembra 1827. Njegove kosti so šele leta 1871 prenesli v Firence in jih pokopali v templju S. Croce, ki ga je tako opeval v pesmi " O grobovih ".