Biografija - Dvoumni jasnovidec

Rimbaud, ki velja za utelešenje prekletega pesnika, se je rodil 20. oktobra 1854 v Charleville-Mézièresu (Francija) v tipični meščanski družini (v kateri ni bil deležen ne naklonjenosti očeta, ki je kmalu zapustil družino, ne naklonjenosti matere, neprilagodljive puritanke, prežete z religioznostjo). očetova zapustitev družine, ko je imel mali Arthur le šest let, je zaznamovalaOčetova odločitev je družino obsodila na revščino, odgovornost za vzgojo otrok pa je prepustila le materi, ki zagotovo ni bila zgled liberalnosti.

V družini in v šoli se je zato izobraževal po najbolj tradicionalnih vzorcih, vendar je bil znan po svoji izjemni intelektualni razvitosti, saj je že pri desetih letih pisal verze, pri čemer ga je lokalni učitelj spodbujal k pisanju.

Pri šestnajstih letih je v skladu s svojimi vizionarskimi in divjimi nagnjenji odločno opustil mirno življenje, ki mu je bilo pripravljeno, in najprej večkrat pobegnil od doma, nato pa se podal na samotarsko popotovanje, ki ga je vodilo daleč od znanega okolja. Eden od njegovih prvih pobegov v Pariz sovpada s pisanjem njegove prve pesmi (datum je 1860).Ker ni imel vozovnice za vlak, je bil aretiran in se je moral vrniti domov.

Med tem dolgim popotovanjem je doživljal najrazličnejše izkušnje, med njimi tudi alkohol, droge in zapor. V teh pretresljivih dneh se je navdušil nad Pariško komuno, peš in brez denarja potoval po vojni razdejani Franciji in živel ulično življenje. Takrat je začel brati in spoznavati pesnike, ki so veljali za nemoralne, kot sta Baudelaire inS slednjim je imel dolgo in strastno ljubezensko razmerje, ki je bilo tako težko in razdiralno, da je Verlaine poleti 1873 med bivanjem v Belgiji v stanju pijanskega besa prijatelja ranil v zapestje in pristal v zaporu. Toda najtrdnejši vpliv nanj je nedvomno imel Baudelaire.

Pod vplivom knjig o alkimiji in okultizmu, ki jih je bral, se je začel dojemati kot prerok, svetnik poezije in v dveh pismih, znanih kot "Pisma vidca", je razvil misel, da mora umetnik doseči "zmedo čutov".

Rimbaud se je vrnil domov, kjer je napisal eno svojih mojstrovin "Sezona v peklu". Leta 1875, pri enaindvajsetih letih, je Arthur prenehal pisati, vendar je kot popotnik in ljubitelj jezikov odšel na vzhod, odplul na Javo, se zaposlil kot vodja rudnika na Cipru in se nazadnje ustalil v vzhodni Afriki, kjer je zadnja leta preživel kot trgovec inLeta 1891 se je moral zaradi tumorja v nogi vrniti v Francijo, da bi bil deležen ustrezne zdravstvene oskrbe. 10. novembra istega leta je v bolnišnici v Marseillu umrl. Njegova sestra, ki je ostala z njim do konca, je izjavila, da se je ob smrti vrnil v katoliško vero, ki je bila značilna za njegovo otroštvo.

"Rimbaud je torej kot meteor potoval po celotni poti, ki je vodila od Baudelaira do simbolizma v njegovi dekadentni in moribundantni fazi ter do predzgodb nadrealizma. z jasnejšo vestjo kot katerikoli drug dekadent je teoretiziral tezo o "pesniku vidcu", ki je z "deregulacijo" vseh čutov sposoben doseči vizijo neznanega, ki je obenem vizijaRimbaudova umetnost se ujema z njegovim življenjem v "zavračanju Evrope", v "gnusu do Evrope": zavračanje je vključevalo tudi njega samega, njegovo izobrazbo in izvor, pravzaprav se je začelo od tam. Rimbaudovo življenje je bilo dosledno besno iskanje lastnega izničenja, ki ga je izvajal na vse načine, tudi z neobjavo svojih del (ki so ležala okolirokopisov, ki jih je Verlaine pozneje zbral), in morda zatajitev njegovega edinega tiskanega dela "Sezona v peklu" takoj po izidu.

Nazadnje lahko rečemo, da je "Rimbaud največji in najbolj celovit pesniški interpret nihilistične krize; kot za mnoge avtorje kriznih časov je tudi zanj značilna močna dvoumnost, ki pravzaprav omogoča različne interpretacije njegove poezije: dovolj je reči, da je Paul Claudel v 'Sezoni v peklu' lahko prebral nekakšno nezavedno pot k neznanemu, aMed najpomembnejšimi in najplodnejšimi dokazi o dvoumnosti Rimbaudove poezije (in, na meji, vsake poezije) je prav dejstvo, da se je to delo uničenja spremenilo v izjemno ustvarjalno delo;da se je njegov primer svobode "proti" vsaki instituciji (vključno z literaturo) zgodil v grandioznem predlogu osvoboditve z literaturo" [Enciclopedia della Letteratura Garzanti].